Omemba: Jelena Sitar Cvetko

»Svet je iz tira, zelo očitno, in naša naloga je, da naše poslanstvo jemljemo še bolj resno kot kadarkoli doslej.«

»Dogodki po svetu, tako v naši neposredni bližini kot širše, se nas dotaknejo in vemo, da imamo vpliv in možnost, da z vzgojo in senzibilizacijo od najmanjšega do najstarejšega vplivamo na spremembe v tem svetu. Nikoli ne bomo nehali verjeti, da je umetnost tista, ki spreminja svet na bolje.«

»Naslov Onkraj vsakdanjosti kar pravšnji za pentljico čez vse skupaj. Vedno se zdi zelo važno, o čem govorimo - pred tem, na kakšen način govorimo. Še zlasti v tem čedalje bolj čudnem času je to, o čem govorimo, toliko bolj pomembno.«

»Zdi se, da moramo v tem času biti res neustrašni, da lahko vozimo skozenj.«

»Mladi pokazati, da to ni nekaj hudega, ampak je treba o tem tudi govoriti.«

»Zamišljam si jo tako, kot da stopim Cankarju v glavo. Motive, ki so ga obsedali, bi rad spravil v predstavo.«

»Mladi, ki jih bomo nagovorili s predstavo, morajo vedeti, da to ni nekaj hudega, ampak je treba o tem tudi govoriti.«

»Naši junaki so prismuknjeni, ker strašno strastno živijo. V večini stvareh tako pretiravajo, tako v dobrih kot v manj dobrih, da stvari postanejo zelo čudne.«

»Knjiga naravnost kliče po lutkovni predstavi, ker so stvari drugačne kot v realnosti. Dogajajo se stvari, ki bi bile v življenju nemogoče, lutka pa nam omogoča življenje stvari, ki v realnosti niso mogoče.«

»Zgodba župana je prav tako povezovalni element med vsemi zgodbami, saj ponuja zelo dober okvir za ta kolaž zgodb, ki se zgodijo vmes.«

»Nič od tega nisem prej igrala, a res ima to poseben čar, da lahko vse sami zaigramo. Na začetku je bilo zaradi tega malo stresno, a zdaj, ko smo utečeni, je zelo luštno.«

»Slovenci v tej umetnosti posebni, saj v nasprotju z drugimi ustvarjalci sami izdelujemo ilustracije in gojimo avtorski kamišibaj.«

»Kamišibaj je v Sloveniji postal prava epidemija. Ljudem vseh generacij in iz različnih okolij pomaga prisluhniti sebi in jih na način umetnosti povezovati z drugimi.«

»Predstava je zame res nekaj posebnega. Delati delo človeka, ob katerem si zrasel v lutkovnem gledališču, in nekoga, ki ti je strašno pri srcu, je izredno veselje in odgovornost.«

»Kovačič je bil pisatelj in lutkar. Kot je sam zapisal, je nehal pisati za otroke v trenutku, ko je začel delati z lutkami. To pomeni, da je ta del svoje ustvarjalnosti prenesel v lutkovno gledališče.«

»Nisem si mislil, da me bodo lutke tako pritegnile in da bom tako užival v tem.«